Asonanca


Asonanca
f pros assonance
* * *
• Assonance

Hrvatski-Engleski rječnik. 2013.

Look at other dictionaries:

  • asonanca — asònānca (asonȁnca) ž <G mn ā/ ī> DEFINICIJA 1. jez. knjiž. stilska figura ponavljanja istih samoglasnika radi postizanja određenog zvukovnog ugođaja ili glasovnih efekata [O monotona naša zvona bona...] 2. srok ili rima u kojima se ne… …   Hrvatski jezični portal

  • asònānca — (asonȁnca) ž 〈G mn ā/ ī〉 1. {{001f}}jez. knjiž. stilska figura ponavljanja istih samoglasnika radi postizanja određenog zvukovnog ugođaja ili glasovnih efekata [O monotona naša zvona bona...] 2. {{001f}}srok ili rima u kojima se ne podudaraju… …   Veliki rječnik hrvatskoga jezika

  • asonánca — e ž (ȃ) lit. ujemanje samoglasnikov, navadno v zaključnih besedah verzov, samoglasniški stik: v pesmi je uporabljal asonanco in aliteracijo / španska asonanca ki se ponavlja na koncu vsakega drugega verza v vsej pesmi …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • špánski — a o prid. (ȃ) nanašajoč se na Špance ali Španijo: španski jezik / španske bikoborbe; španska glasba; španska umetnost; špansko vino / španski borec tuji prostovoljec v španski državljanski vojni na strani republikancev; španska bolezen gripa, ki …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ujéma — e ž (ẹ̑) knjiž. rima, stik: ujeme soneta / španska ujema asonanca, ki se ponavlja na koncu vsakega drugega verza v vsej pesmi; španska asonanca …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • asonantan — asònantan prid. <odr. tnī> DEFINICIJA koji ima svojstva asonance [asonantna rima] ETIMOLOGIJA vidi asonanca …   Hrvatski jezični portal

  • konsonanca — konsonànca ž <G mn konsonanácā/ ī> DEFINICIJA 1. sklad, blagozvučje, harmonija 2. jez. knjiž. a. rima s različitim naglašenim samoglasnicima (podudaranje samo krajnjih suglasnika u riječima s različitim krajnjim samoglasnicima), opr.… …   Hrvatski jezični portal

  • ríma — e ž (ȋ) lit. ujemanje samoglasnikov in soglasnikov od naglašenega samoglasnika dalje, polni stik: najti rimo na besedo roka; pesmi brez rim; aliteracija, asonanca in rima / čista, nečista rima; moška, ženska rima; notranja rima; oklepajoča,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • samoglásniški — a o prid. (ȃ) nanašajoč se na samoglasnik: samoglasniški sistem v jeziku; samoglasniško soglasniške zveze / samoglasniška premena ♦ lit. samoglasniški stik ujemanje samoglasnikov, navadno v zaključnih besedah verzov; asonanca …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • stík — a m (ȋ) 1. popolno približanje dveh ali več predmetov: prišlo je do stika med površinama, žicama; stanjšati rob deske za stik z utorom / les pod linolejem ne pride v stik z zrakom; železo v stiku z vodo oksidira / prepovedati vsak stik z… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika